Vse te spremenjene vozne pogoje pa bi morali vozniki prepoznati, zlasti pa ne podcenjevati. Saj je za varno vožnjo ključnega pomena, da se v svojem avtomobilu dobro počutiš, udobje pa je še toliko bolj pomembno, če so tvoje vsakodnevne vožnje dolge.
Kot udeleženci v cestnem prometu, zlasti kot vozniki motornih vozil, moramo s tem resno računati in se na to dobro pripraviti. Primerna oprema avtomobila je poleg vožnje, prilagojene vremenskim razmeram, temeljni pogoj za varno vožnjo v jesenskem času.
Nezbranost za volanom je nevarna
Pogosto pravimo, da vožnja avtomobila zahteva celega človeka. To pomeni, da vsak moteč zunanji vpliv moti zbranost, s tem pa se poveča možnost, da pride do nesreče zaradi nezbranosti za volanom. Naša policija v svoji statistični obdelavi prometnih nesreč sicer ne beleži nezbranosti v avtu kot vzroka za nesreče, a na srečo obstaja veliko tujih raziskav in podatkov, ki dokaj natančno beleži tudi takšne vzroke za nesreče. Prednjačijo raziskave, ki se osredotočajo na telefoniranje oziroma uporabo mobilnih telefonov v avtomobilu; vse po vrsti izpostavljajo, da je uporaba mobilnikov med vožnjo lahko zelo nevarna.
A nevarno ni samo telefoniranje, pač pa tudi vrsta drugih opravkov in ravnanje voznika med vožnjo (požirek vode iz plastenke, brskanje za sončnimi očali, tipanje za izgubljeno igračo – vse to so opravki, ki jih vozniki med vožnjo počnemo pogosto, redno in brez pomislekov), ki odvračajo pozornost z dogajanja na cesti.
Takšni opravki odvračajo pozornost od aktivne, zbrane in nemotene vožnje avtomobila. To je pokazala tudi raziskava, pri kateri je sodelovalo 66 testnih voznikov. Ti so morali čimbolj enakomerno prevoziti tri kroge po testni stezi s hitrostjo med 30 in 50 km/h, medtem pa so po radijski zvezi dobili različne naloge – iz škatlice so morali vzeti sončna očala, se pogovarjati po mobilnem telefonu, v navigacijsko napravo vnesti nov cilj, iz plastenke spiti požirek vode in s tal avta pobrati otroško igračo. Kamera v avtu je pri tem beležila, za koliko časa voznik odvrne pogled s ceste, prek tipal so beležili podatke o pospeševanju, zavijanju in zaviranju, hkrati pa so vozniku merili srčni utrip (EKG) in možgansko aktivnost (EEG). Testni vozniki niso vedeli, v kakšni raziskavi sodelujejo, saj jim je bilo rečeno le, da morajo enakomerno prevoziti tri kroge – da bi bila naloga težja, so jim prekrili merilnik hitrosti in so morali po občutku oziroma na pamet voziti s hitrostjo med 30 in 50 km/h.
Marsikateri voznik ima o sebi in svojem načinu vožnje (pre)dobro mnenje; še zlasti to velja za voznike z dolgoletnim stažem, ki se praviloma preveč zanašajo na rutino oziroma izkušnje. Da se na rutino in izkušnje ne gre zanašati, je pokazala izredna naloga voznikov na preizkusu; med tem, ko so v navigacijsko napravo vnašali izbrani cilj, se je pred njimi pojavila ovira, ki je zahtevala hitro reakcijo oziroma močno zaviranje.
Kar 76 odstotkov preskusnih voznikov se pred oviro ni ustavilo, ker so reagirali prepočasi oziroma z zamudo; ob tem izkušnje ali spol voznika niso imeli nobene vloge, saj so bili preskusni vozniki različnih starostnih skupin in obeh spolov enako neučinkoviti.
Odmaknjen pogled s ceste ob hkratni miselni (in fizični) nalogi je torej recept za nesrečo. A ni zgolj tipkanje cilja v navigacijsko napravo nevarno. Tudi drugi opravki, ki jih štejemo za motenje zbranosti, so nevarni. Preskus je sicer pokazal, da imajo najdlje odmaknjen pogled s ceste prav vozniki, ki tipkajo po navigacijski napravi (ali telefonu) – pri tem opravku so preskusni vozniki “slepo” prevozili skoraj 35 odstotkov proge. Predolgo so gledali stran tudi tisti, ki so med vožnjo telefonirali ali iz etuija jemali sončna očala – med tema opravkoma so na slepo prevozili 20 oziroma 10 odstotkov proge. Malo manj pozornosti zahtevajo opravki, kakršna sta bila požirek vode iz plastenke ali dvig igrače s tal avtomobila. Tudi tu se je izkazalo, da vozniške izkušnje ali spol nimajo vloge pri izvajanju nalog.
Umaknjen pogled s ceste je nevaren, a nevarne so tudi odmaknjene roke z volanskega obroča. Vozniki, ki so morali iz etuija vzeti sončna očala, so prevozili 15 odstotkov proge brez rok na volanskem obroču. Še dlje – 30 odstotkov proge – so brez rok na volanu prevozili tisti, ki so morali narediti požirek vode iz plastenke, saj so morali pred tem odpreti zamašek plastenke. Ob nenadni oviri pred avtom se je brez rok na volanskem obroču seveda nemogoče izogniti tej oviri.
Preskus je jasno dokazal, da na zbranost – in s tem varnost – med vožnjo vplivajo prav vsi opravki, pa naj so ti še tako rutinski oziroma trivialni. Izkazalo se je tudi, da bolj težavne naloge pomenijo večji miselni napor, zaradi katerega je takšen voznik potem manj osredotočen na samo vožnjo. Pomenljivo – in nevarno – pa je pri tem dejstvo, da nas večina voznikov takšne opravke opredeljuje kot nenevarne oziroma rutinske, in da jih tudi redno počnemo v avtomobilu. Pri tem ni odveč opozorilo, da je bil preskus izveden na zaprtem poligonu in pri razmeroma majhnih hitrostih – vozniki omenjene opravke pogosto počnemo tudi pri precej večjih hitrostih, kjer so posledice precej bolj nevarne.
Kako in zakaj ohranjati zbranost med vožnjo
Korak v smeri večje varnosti moramo storiti vozniki sami in se prostovoljno odreči (kakršnikoli) uporabi mobilnika med vožnjo ter tako izničiti vsaj en moteči vpliv na zbranost med vožnjo. Če bo tako razmišljalo dovolj voznikov, bo morda tudi telefoniranje med vožnjo postalo družbeno nesprejemljivo početje, kakršno postaja vožnja pod vplivom alkohola. Še zlasti pa to velja za prebiranje in pisanje SMS sporočil, ki zahtevajo veliko pozornosti – tako pri branju kot pri pisanju sporočil; pri tipkanju – in pri branju sporočil – običajno gledamo v zaslon mobilnika, kar je med vožnjo lahko smrtno nevarno. Pri hitrosti 50 km/h v eni sekundi prevozimo približno 15 metrov in v času prebiranja SMS sporočila lahko prevozimo nekaj deset metrov povsem na slepo. Pisanje sporočil je še dolgotrajnejše in zato nevarnejše. V času sprejemanja, branja, pisanja in pošiljanja SMS sporočil med vožnjo vozniki po raziskavah precej več kot polovico časa gledajo v mobilnik in ne na cesto. Natančneje: od vsakih 6 sekund vožnje voznik 4 sekunde gleda v mobilnik in ne na cesto!
Umazane ceste
Jesen ne postreže le z dežjem in hladnejšimi temperaturami, pač pa tudi z umazanimi cestami. Jesen je čas poljskih oziroma kmetijskih del in opravkov, kar pomeni, da je na cestah veliko kmečkih delovnih strojev in traktorjev. Ko traktor zapelje z njive na cesto, s seboj praviloma prinese veliko zemlje in blata. Čeprav so vozniki takšnih strojev po zakonu dolžni počistiti cesto za seboj, tega marsikdo ne stori – ali pa stori le površno. Rezultat so umazane in blatne ceste, ki se v kombinaciji z dežjem lahko spremenijo v prave drsalnice. Na cestah ob kmetijskih površinah in poljih zato vozite pre-vidno in pričakujte umazano ter drsečo cesto.
Delovni in kmetijski stroji na cestah predstavljajo tudi oviro v prometu; voznikom svetujemo več strpnosti in previdnosti, še zlasti pri prehitevanju tovrstnih vozil. Običajno kmetijski stroji na glavnih cestah vozijo le kratek čas, saj ceste uporabljajo le kot povezovalne poti med svojimi polji in njivami. Namesto brezglavega prehitevanja je torej pametneje potrpeti nekaj trenutkov in počakati, da bo traktor zavil s ceste.
Jesen vselej postreže z lepo paleto rjavih, rdečih in rumenih barvnih odtenkov, a vse to listje prej ali slej konča na tleh – tudi na cestah. Ko ceste namoči dež ali le jutranja vlaga, se listnata preproga spremeni v drsečo podlago, na kateri avtomobilski pnevmatiki hitro zdrsne – na mokrem listju ne zimske ne letne pnevmatike nimajo veliko oprijema. Debelejša plast mokrega odpadnega listja pa ima lahko podobne lastnosti pot poledica ali led. Takšni drseči deli ceste so najpogostejši v gozdnatem okolju oziroma pod velikimi drevesi in na senčnatih območjih, kjer je cesta lahko prekrita z mok-rim listjem tudi v suhih dneh. Poleg tega pa nekateri ne pričakujejo spolzkega listja in se na nenadno drsenje avtomobila povsem napačno odzovejo. V takšnih razmerah je treba voziti počasneje, predvsem pa poskrbeti za daljšo varnostno razdaljo.
Daljša zavorna pot
Zavorna pot avtomobila je odvisna od več dejavnikov: voznika, pnevmatik, cestne površine in še česa. Kako različna vozila zavirajo na suhi cesti in z letnimi pnevmatikami na kolesih, na mokri ali blatni cesti pa je zavorna pot precej daljša. Razlike v primerjavi s suho cesto so dovolj velike, da lahko predstavljajo razliko med zaustavitvijo ali trčenjem; če se avto na suhi cesti pri polnem zaviranju ob hitrosti 100 km/h ustavi po 35 do 40 metrih, že mokra in zato malo bolj drseča cesta hitro podaljša zavorno pot na 50 do 75 metrov. Če je cesta dodatno še blatna ali prekrita z listjem, do popolne zaustavitve rabimo od 75 do 100 metrov! V takšnih vremenskih in voznih razmerah pomagajo le večja pozornost in previdnost ter predvsem daljša varnostna razdalja!
Megla, dež in slabša vidljivost
Megla za voznike pomeni predvsem slabšo vidljivost, ki je v kombinaciji s preveliko hitrostjo in premajhno varnostno razdaljo najpogostejši vzrok za avtocestna verižna trčenja. Prvo pravilo pri zmanjšani vidljivosti je prilagoditev hitrosti. Če vidite le 50 metrov pred sebe, ne smete voziti hitreje od 50 km/h na uro – to je meja, pri kateri se še lahko varno ustavite, če naletite na oviro ali nezgodo pred vami. Če je vidljivost še slabša, je treba še upočasniti – tudi na 30 km/h, če je treba.
Pomemben element varne vožnje je tudi varnostna razdalja. Splošno pravilo je, da naj bo varnostna razdalja enaka vidljivosti; če vidimo le 100 m daleč, naj bo varnostna razdalja do avtomobila spredaj tolikšna, da še vidimo njegove luči. Pri vožnji po megli je treba seveda prižgati zadnjo meglenko (ali meglenki), a le, če je res megla – ko je vidljivost slabša od 50 metrov. Na odsekih brez megle zadnjo meglenko spet ugasnemo, saj ta slepi voznika za nami. Meglenki spredaj sta namenjeni nam, da torej bolje vidimo naprej. To velja seveda le ponoči oziroma v mraku in pri gosti megli (vidljivost manj kot 50 metrov) – prižgani meglenki podnevi ali celo pri dobri vidljivosti pa veljata za prekršek.
Zahtevnost razmer na cesti je jeseni večja tudi zaradi pogostejšega slabega vremena in posledic nižjih temperatur. Daljša deževna obdobja se prepletajo z meglo, v hladnejših in višjih predelih pa vas pozno jeseni lahko preseneti tudi kakšna snežinka. Dež, megla, krajši dnevi in slabša vidljivost zahtevajo od voznikov visoko zbranost, za varnost v prometu pa morajo poskrbeti tudi pešci, kolesarji in vsi drugi udeleženci v prometu. Dobro očiščeni žarometi, razmeram prilagojena hitrost, hoja in kolesarjenje ob robu ceste ter uporaba odsevnih teles oziroma svetilk so nujno potrebni, da ne bo prišlo do nesreč.
Varnostna razdalja
Premajhna varnostna razdalja je najpogostejši vzrok za hude prometne nesreče pri vožnji v megli. Zato smo vam pripravili nekaj nasvetov za varno vožnjo:
- takoj, ko »pademo« v meglo, moramo zmanjšati hitrost vožnje in jo prilagoditi trenutnim vremenskim razmeram. Če je vidljivost samo 50 metrov, potem je naša hitrost lahko največ 50 km/h;
- v megli moramo povečati tudi varnostno razdaljo, saj le tako lahko pravilno in pravočasno zavremo;
- redno preverjajmo funkcionalnost žarometov – sprednjih in zadnjih;
- vsi vozniki, katerih vozila so opremljena s sprednjimi in zadnjimi meglenkami, morajo biti pozorni na zakonska določila, kdaj lahko uporabljajo meglenke na svojem vozilu. Naj opozorimo, da je uporaba meglenk dovoljena, šele takrat, ko se vidljivost zmanjša na 50 metrov. Takoj, ko se vidljivost zboljša, moramo meglenke ugasniti, saj le tako ne bomo ovirali ostale udeležence v prometu.
Divjad na cesti
Jeseni morajo vozniki pozorno paziti še na ene udeležence v prometu – divjad. Največkrat je vzrok nesreč prevelika hitrost. Predvsem moramo paziti na opozorilne table, ki označujejo območje, kjer divjad prečka cesto. Na teh območjih moramo prilagoditi hitrost, hkrati pa moramo biti tudi pripravljeni na hitro reagiranje v primeru prečkanja divjadi. Ta se najpogosteje zadržuje v bližini gozdov.
Med vožnjo po cestah, kjer obstaja nevarnost srečanja z divjadjo, naj voznik rahlo poveča razdaljo do desnega roba ceste, s čemer si bo pridobil nekaj dodatnega reakcijskega časa, če bo ob cesti zagledal divjad. Če voznik ob cesti opazi divjad, naj bo to seveda znak za dodatno previdnost, za zmanjšanje hitrosti in za pripravljenost na nenadno zaviranje. Ob tem si lahko pomaga z dolgimi lučmi; močna luč divjad moti, zato se običajno umakne globlje v gozd oziroma v senco. Če je pred avtomobilom čez cesto stekla ena žival, obstaja velika možnost, da bodo za njo pritekle še druge – z nogo na zavori se boste lahko hitreje zaustavili oziroma izognili divjadi. Ko voznik spozna, da se trku ne bo mogel izogniti, mora močno pritisniti na zavore, hkrati pa trdno držati volanski obroč – pomembno je, da avto tudi med zaviranjem obdrži v smeri vožnje. Manevri izogibanja divjadi se namreč lahko slabo končajo, še zlasti pri večjih – hitrostih in na cestah, kjer so blizu drevesa.
Krajši dan, daljša noč
Jeseni se začne dan vidno krajšati, kar pomeni, da se zdani kasneje, večer pa nastopi prej. Jutranji in večerni mrak se počasi premikata proti uram prometnih konic, ko je na in ob cestah še vedno veliko drugih udeležencev v prometu. Popoldnevi so še vedno primerni za rekreacijo, zato vas pozno popoldne ne smejo presenetiti kolesarji in tekači, ki niso vedno dobro označeni oziroma osvetljeni. Paziti je treba tudi na otroke, ki gredo v šolo in domov, ter na cestah izven naselij na traktorje in druge stroje, ki so zaradi jesenskih opravil pogosto na cesti. Pešce, predvsem otroke v temnih oblačilih, je v mraku ali slabem vremenu težko opaziti, zato ne vozite preblizu desnega roba ceste, pravočasno pa morate prilagoditi tudi hitrost vožnje.
Nasveti za varno jesensko vožnjo
Jesen prinaša nižje temperature, več padavin in krajše dneve, a če so vremenske razmere dobre, je jesen izza volana lahko lep in prijeten letni čas. A prav vremenske – in s tem vozne – razmere se lahko jeseni v trenutku spremenijo – iz suhe ceste in skoraj poletnih temperatur v namočeno cesto z lužami in temperaturami blizu ledišča. Če k temu dodamo še listje in ostalo umazanijo na cestah, moramo biti vozniki jeseni zelo pozorni.
Jesen je letni čas s temperaturami, ob katerih je že smiselno razmišljati o zimskih pnevmatikah na kolesih – četudi je do zakonsko obveznega roka zamenjave, torej 15. novembra, še nekaj časa. Velja namreč, da gumena zmes letnih pnevmatik dobro opravlja svoje delo le do temperature 7 stopinj Celzija, ob hladnejših temperaturah pa gumena zmes postane toga in premalo prožna, s tem pa so tudi vozne lastnosti pnevmatike slabše. Pametni vozniki bomo svoje letne pnevmatike tako ali tako zamenjali z zimskimi do 15. novembra, a morda lahko to storimo že ob teh hladnejših in namočenih jesenskih dnevih – pa še vsakoletni gneči pri vulkanizerjih se bomo s tem izognili. Vožnja po mokri cesti in v deževnem vremenu ni enaka vožnji v lepih, suhih razmerah.
Ponujamo šest nasvetov, da bo v dežju varnejša:
- Na kolesih imejte dobre pnevmatike! Dobre pnevmatike ne pomenijo le kakovostne pnevmatike z zadostnim profilom (katere pnevmatike so kakovostne, lahko preverite v AMZS testih pnevmatik), pač pa tudi pnevmatike s pravilnim tlakom.
- Zmanjšajte hitrost! Ko dežuje, se na cesti ustvari tanek film umazanije in olja, ki temeljito zmanjša torni koeficient ceste, kar lahko hitro privede do izgube oprijema pnevmatik in zanašanja avta.
- Pravilno ravnajte ob izgubi oprijema! Na spolzki cesti lahko zanese tudi najbolj izkušene voznike; če je oprijema premalo in hitrost prevelika, lahko v ovinku pride do zanašanja avtomobila. Če avto zdrsne s prednjim delom proti zunanji strani ovinka, pomaga odvzem plina ali zaviranje, če avtu odnese zadnji del, pomaga odklon volana v nasprotno smer. Ker imajo danes vsi avtomobili vgrajen zavorni sistem ABS in koles ne moremo več zablokirati, ob slabem oprijemu pri zaviranju ni več treba zaporedno pritiskati zavornega pedala, pač pa le z veliko silo stopiti na zavorni pedal. Vse te stvari (in še več) se lahko najbolje naučite na tečajih varne vožnje v AMZS centru varne vožnje na Vranskem.
- Podaljšajte varnostno razdaljo! Kot pišemo v glavnem članku, velja jeseni podaljšati varnostno razdaljo. Zavorna pot na mokri in spolzki cesti je lahko tudi dvakrat ali več daljša od zavorne poti na suhi cesti; vožnja preblizu spredaj vozečemu se zato lahko hitro konča s trkom oziroma naletom. Ker ni vedno lahko presoditi, kolikšna je varna varnostna razdalja, je priporočljivo, da je varnostna razdalja raje predolga kot prekratka. Nekateri sodobni avtomobili imajo vgrajen opozorilni sistem za prekratko varnostno razdaljo, ki zahteva precej daljšo varnostno razdaljo, kot jo ima večina voznikov.
- Očistite stekla, luči in – svoje čevlje! Med vožnjo moramo vozniki dobro videti in hkrati biti dobro vidni. Zato pred jesenskimi temačnimi dnevi preverite delovanje svojih luči, žarometov, smernikov in meglenk, preverite delovanje naprave za pranje stekel in nalijte tekočino za pranje, ki je odporna proti zmrzovanju. Preverite –in zamenjajte, če je treba – tudi metlice brisalnikov – morda so po dolgem in vročem poletju gumeni deli v slabem stanju. Ker so jesenski dnevi praviloma vlažni, se nam na umazani notranji strani vetrobranskega stekla hitro lahko zamegli, zato je pomembno, da je vetrobransko steklo čisto tudi na notranji strani. Ko sedete v avto, na avtomobilski preprogi dobro očistite svoje čevlje. Mokri in drseči podplati lahko ob nenadnem zaviranju zdrsnejo s pedalov.
- Premagajte splavanje – akvaplaning! Močna deževja na cesto prinesejo veliko vode – ne samo v obliki luž, pač pa ob močnem dežju celo v obliki potočkov. Če se čez luže ali stoječo vodo zapeljemo prehitro, pnevmatike izgubijo stik s cesto, ker ne morejo odvesti dovolj vode izpod tekalne površine. Voznik bo na volanskem obroču hitro začutil, da ga prednji kolesi ne ubogata več; v takšnem primeru velja ohraniti smer vožnje in volanski obroč držati pri miru, hkrati pa je treba odmakniti nogo s plina in stisniti pedal sklopke. Pnevmatike se bodo tako vrtele s hitrostjo vožnje in ne bodo skušale zablokirati, kar nam bo koristilo, ko bomo znova zapeljali na bolj suh del ceste. Ob pritisnjeni zavori in obrnjenem volanskem obroču lahko avto, ko ponovno zapelje na suho cesto, nenadno zavre ali spremeni smer, kar je lahko zelo nevarno.
Nove tehnologije – večja varnost
Med nasveti se je seveda znašla tudi uporaba meglenk, ki jih mnogi vozniki, zavedno ali nenamerno, še vedno uporabljajo napačno.
»Dejstvo je, da veliko voznikov uporablja meglenke ponoči ali v dežju, saj osvetlijo rob ceste. A obenem zaslepijo nasproti vozeče voznike in v takih primerih je njihova uporaba nepotrebna in nevarna. Uporaba meglenk je dovoljena le, kadar je vidljivost manjša od 50 metrov ali kadar delujejo v funkciji prilagodljivih žarometov. Uporaba zadnjih meglenk pa ni dovoljena na vozilu, za katerim vozi na majhni razdalji drugo vozilo, na primer v koloni,«
pravi Boštjan Smolej. Dodaja, da je globa za napačno uporabo meglenk 40 evrov in da je lani policija ugotovila 645 tovrstnih kršitev.
Kar zadeva vožnjo v megli, so zaradi visokih hitrosti, s katerimi lahko z območja dobre vidljivosti vanjo »pademo« tako rekoč hipoma, posebno nevarne avtoceste, na katerih pa je bilo v zadnjih letih glede preventive veliko narejenega.
Kmalu bodo tako minila tri leta, odkar na odseku Domžale–Šentjakob stojijo prometni znaki, ki opozarjajo na zmanjšanje hitrosti v primeru slabše vidljivosti, in pripadajoče talne oznake, podobne pa so odtlej namestili tudi na Golem vrhu pri razcepu Nanos na primorski avtocesti ter na dolenjski avtocesti pri Grosupljem.
»Sistem signalizacije je pokazal voznikom, kaj pomeni določena vidna razdalja v megli, saj menimo, da je zavedanje tega še vedno na zelo nizki ravni,«
pravi vodja službe za upravljanje prometa in prometne varnosti pri Darsu Ulrich Zorin. Dodaja, da na določenih odsekih, na katerih je megla pogosta, že načrtujejo tudi dodatne ukrepe, kot so portali nad avtocesto, polportali, obvestilne table s spremenljivo vsebino…
»Med drugim pa je na primorskem kraku (Goli vrh) v fazi priprave dokumentacije projekt implementacije smernikov LED, ki bodo vozniku v megli dodatno označevali rob vozišča. Ob tem smo vključeni v mednarodni projekt C Roads, v katerem bomo preizkusili nove sisteme prenašanja informacij voznikom. Že danes so avtomobili povezani prek omrežja s centralo proizvajalca, kjer imajo podatke, kdaj vozilo vklopi meglenko. V prihodnjih letih bomo te podatke skušali povezati s sistemi nadzora, vodenja prometa in navigacijo, kar pomeni, da ko bo več vozil vklopilo meglenke, bo to alarm, da je na nekem odseku megla,«
še dodaja Zorin.
Kar zadeva slabšo vidljivost v jesenskem času, dodajmo le še opozorilo, na katero nas je spomnil vodja sektorja za vozniške izpite pri Javni agenciji RS za varnost prometa Robert Gril:
»Ker so noči daljše in je nočne vožnje več, vozniki pa se je v poletnem času odvadijo, je treba pri vožnji v mraku in temi več pozornosti posvetiti pešcem in kolesarjem, saj jih lahko mrak ujame na cesti brez ustrezne osvetlitve.«
Premalo spanja je nevarno za vožnjo
Raziskave so pokazale, da vsak tretji Evropejec premalo spi. Premalo spanca še kako vpliva na varno vožnjo. Utrujenost je vzrok za vsako peto prometno nesrečo v Evropi. V Fordovi raziskavi je kar vsak peti voznik priznal, da je že zaspal za volanom. To je zaskrbljujoče. Zaradi neprespanosti in posledično utrujenosti voznik zaradi pomanjkanja koncentracije in počasnejših reakcij vozi podobno kot pod vplivom alkohola. In Slovenci smo po dolžini spanca na predzadnjem mestu na svetu. Tega se vse bolj zavedajo tako zakonodajalci, kot proizvajalci avtomobilov, ki se ne trudijo le z akcijami ozaveščanja, pač pa tudi z drugačnimi pristopi. Oznake nad avtocestami in ob njih opozarjajo na nevarnost predolge vožnje brez počitka, ob zaznanih znakih utrujenosti, kot je vožnja iz smeri, pa lahko voznika opozori tudi njegovo vozilo.
Skodelica kave je že opozorilo
Ford je tako predstavil sistem za nadzor zbranosti voznika. Sistem deluje s pomočjo naprej usmerjene kamere za zaznavanje oznak na cestišču in če ugotovi nenamerne odmike vstran, prikaže simbol s skodelico kave, da opozori voznika na nujnost premora med vožnjo.
“Voznik je lahko izpostavljen številnim pritiskom, naj nadaljuje vožnjo – vsi bi radi čim prej prišli domov. A majhna kavna skodelica je lahko učinkovito opozorilo, da je najpomembneje na cilj prispeti varno, tudi če je treba zaradi tega prekiniti vožnjo, si malce odpočiti in si morda privoščiti skodelico kave,”
je povedal Andrej Loewen, inženir sistemov za pomoč vozniku v oddelku za načrtovanje vozil pri Fordu Evropa.
Naše telo ima svoj dnevni bioritem, ki se ga ne zavedamo vedno in ga včasih premalo spoštujemo. V teku enega dne se spreminjajo naša telesna temperatura, krvni tlak in delovanje organov. Poznavanje tega cikla morda lahko zdravnikom olajša diagnozo različnih bolezni in njihovo zdravljenje, nam pa pomaga pri učinkovitejši organizaciji dnevnih opravil. Ura je sedem zjutraj, zvoni budilka. Nekdo takoj poskoči, medtem ko kdo drug, potrebuje deset minut, samo da odpre oči.
Toda naše telo je že lep čas pred tem pripravljeno za usodni trenutek. Že dve uri prej začneta nadledvični žlezi izločati stresni hormon kortizol. Slednji ni samo signal za stres, ampak nam pri stresu tudi pomaga uravnavati ravnotežje v telesu. Njegovo pomanjkanje lahko oslabi imunski sistem in povzroči bolezni. Raven kortizola v krvi doseže manjši vrhunec koncentracije med šesto in osmo uro zjutraj in nam tako olajša soočanje s stresom bujenja. Zato je za naš bioritem pomembno, da se poskušamo držati določenih ur, ko gremo spat in ko se zjutraj zbudimo. Naše telo torej čez dan opravlja številne dejavnosti, ki se jih, kot rečeno, sploh ne zavedamo. Temu pravimo bioritem. Raven hormonov narašča in upada, spreminjata se telesna temperatura in krvni tlak, organi pa so včasih bolj in včasih manj učinkoviti. Med prebujanjem smo celo za kakšen milimeter višji, ker je nočni vodoravni položaj omogočil sproščanje in rehidracijo vretenc ter tako povečal razdaljo med njimi.
V večini primerov si te večje ali manjše spremembe sledijo v 24-urnih ciklih.
“To se ne dogaja po naključju. Življenje na Zemlji se odvija pod vplivom svetlobnih sprememb med dnevom in nočjo, zato so se skozi zgodovino ljudje navadili na takšen ritem,”
trdi ameriška znanstvena novinarka Jennifer Ackerman, avtorica knjige Dan v življenju tvojega telesa, ki nam predstavlja osupljivo potovanje v skrivno notranjost našega organizma. Naš bioritem je tako del nas, naj pa lahko vplivamo z našimi vsakdanjimi dejanji. Če telo podrobno opazujemo, odkrijemo, da imamo zjutraj nižjo telesno temperaturo (36 stopinj Celzija), bolj umirjen srčni utrip in nižji arterijski tlak. Vse te vrednosti pa se zvišajo, ko se začnemo gibati. Zjutraj smo povrhu še vedno pod vplivom acetilholina, signalne molekule parasimpatičnega živčnega sistema, ki je zlasti dejavna ponoči, ko se krvne žile skrčijo in kri teče počasneje, je gostejša in nagnjena k oblikovanju strdkov. Šok bujenja sproža adrenalin, ki za razliko od acetilholina spodbuja srce in ožilje. Zaradi naštetih dejavnikov je verjetnost srčnega infarkta ali možganske kapi večja zjutraj.
Telo se po bujenju počasi razgibava: aktivira se presnova in temperatura začne naraščati, medtem ko so prebavila na vrhuncu učinkovitosti. Razblini se omamljenost, ki nas je sprva spremljala, in zdaj smo na višku umske pripravljenosti in so naše učne sposobnosti na vrhuncu.
“Zdi se, da telesna temperatura vpliva tudi na delovanje naših živčnih celic in se z njenim višanjem pospešuje oddajanje živčnih signalov,”
pripoveduje Ackermanova.
Preverite stanje vozila
Seveda pa vožnja v poslabšani vidljivosti ni edina tegoba jesenskega časa. Ker je v zraku več vlage, so ceste bolj spolzke, glede slabšega oprijema pa je po besedah Roberta Grila treba omeniti še (vsaj) dve stvari:
»Jeseni naj bodo vozniki pozorni tudi na listje na vozišču, predvsem kadar ceste potekajo ob gozdovih. Mokro listje na cesti močno poslabša oprijem pnevmatike z voziščem in podaljša zavorno pot. Ob tem pa so jeseni nekatere ceste pogosto onesnažene z zemljo, zaradi spravila poljščin, kar še posebno ob dežju poslabša oprijem, podobno kot pri poledici.«
In še na nekaj je treba opozoriti – zaradi več razlogov jeseni večkrat na ceste zaide divjad, zato morajo vozniki na območjih, na katerih jih na to opozarja signalizacija, prilagoditi hitrost. Kjer signalizacije ni, a so ob cesti pašniki in gozdovi, pa naj tudi spremljajo dogajanje širše ob vozišču in so pozorni na morebiten odsev oči živali, osvetljenih z žarometi.
Je pa, čeprav poletje ne bi smelo pustiti resnejših posledic, zdaj tudi primeren čas za pregled in pripravo avtomobila na spremenjene razmere, ki jih prinašata jesen in še bolj zima, katere vpliv se lahko čuti že precej pred njenim »uradnim« prihodom.
»Jesen je čas s temperaturami, ob katerih je že smiselno razmišljati o zimskih pnevmatikah – četudi je do zakonsko obveznega roka zamenjave, torej 15. novembra, še nekaj časa. Velja namreč, da gumena zmes letnih pnevmatik dobro opravlja svoje delo le do temperature sedem stopinj Celzija. Ob tem moramo tekočino za stekla zamenjati z zimsko vsako leto, za kar je treba poskrbeti, še preden se temperature spustijo pod ničlo, preverimo pa tudi metlice brisalnikov – vsako zaznano poslabšanje delovanja naj bo opomnik za menjavo. Dobra vidljivost je namreč eden ključnih pogojev za varno vožnjo, zato morajo brisalniki delovati brezhibno, ob tem pa seveda ne gre pozabiti na sistem ogrevanja, hlajenja in odroševanja vseh steklenih površin, luči…«
opozarja inštruktor varne vožnje pri AMZS Brane Legan in dodaja, da lahko marsikaj od naštetega postorimo sami, dobrodošel pa je tudi preventivni pregled vozila.
Pripravite se na prometna tveganja
Jeseni, ko so dnevi hladni in vlažni, je treba avto še posebej pozorno pripraviti na prometna tveganja. Svetujemo vam, kako to najbolje storite in česa ne smete pozabiti:
- Preverite in zamenjajte pnevmatike! Ena od najpomembnejših stvari so pnevmatike, ki morajo biti vedno brezhibne, še posebej pa v vremensko pestrih jesenskih in zimskih dneh. Imeti morajo ustrezno tekalno plast, ki ne sme biti preveč obrabljena, v njih pa mora biti tudi dovolj tlaka. Jeseni pa je najpomembnejša stvar v zvezi s pnevmatikami njihova menjava. Zakaj je potrebna? Letne pnevmatike zaradi svojih drugačnih lastnosti niso primerne za poznojesensko vožnjo, saj vas z njimi na poledeneli cesti zanaša, težko vozite v klanec, avto pa lahko pri vožnji navzgor začne tudi drseti. Kako drugačne so v resnici zimske pnevmatike? Njihov profil je sestavljen iz lamel, ki zagotavljajo boljši oprijem, tega pa zagotavlja tudi drugačna zmes gume. Zaradi teh lastnosti je zavorna pot zimske pnevmatike v primerjavi z letno pri nizkih temperaturah bistveno krajša.
- Zavore so vaš telesni stražar! Ker so ceste jeseni spolzke, morajo biti brezhibne tudi zavore. Če je pedal nizek, mehek ali pretrd, brez odlašanja obiščite serviserja. Prav tako ga obiščite, če zavore cvilijo ali se tresejo, saj gre morda za deformacijo koluta, ki lahko vodi do popolne odpovedi zavornega sistema.
- Zamenjajte tekočine in metlice brisalcev! Za tekočine lahko poskrbite sami. Preverite in zamenjajte tekočino vetrobranskega stekla, hladilno in zavorno tekočino. Ob tem poglejte, ali kje kaj pušča. Če tekočine hitro upadajo, je to znak za puščanje, ob katerem ukrepajte. Ob tekočinah pa je prav tako pomembno, da vsako jesen zamenjate metlice brisalcev, saj jih jeseni in pozimi pogosteje uporabljate. Ne pozabite na zadnje brisalce!
- Preverite luči in akumulator! Vožnja je povsem odvisna od električnih komponent vozila. Prepričajte se, da delujejo vse luči ter akumulator – če se je na priključkih nabrala umazanija, jo očistite. Ob težavah z akumulatorjem pa obiščite serviserja, da vam pregleda akumulator.
- Poleg skrbi za vozilo se na jesen pripravite še drugače. Že kmalu boste v avtu morda potrebovali rokavice, strgalo za led, morda celo odejo, zato jih imejte pri sebi. Prav tako imejte zagonske kable.
Avtor: Luka Rupnik, učitelj vožnje in vodja šole vožnje AMTK